
Nenehno se obremenjuješ
s telesom v katerem domuješ
režeš dušo, srce krvavi
rane neznosne zadajaš si.
A šele takrat oseba opazi
ko sama v temi se plazi
da ni važna barva oči
slika sama blagoslov se zdi.
Ni važna barva kože, ton glasu
si močnejšega ali vitkejšega stasu
vse to je le dodatek, nepomemben podatek
ko v mojo bližino prihajaš
s svojo notranjostjo se izdajaš.
Ta je tista, ki daje vame učinek
lahko je rana, lahko je počitek
lahko me dvigne, lahko me spusti
lahko me močnejšega naredi.
Lepota spreminja obliko
daje drugačno sliko
tvoja duša daje svetlobo
daje tisto pravo podobo
to kar sem, to kar si
duša, ki v telesu živi.Kategorije
Sorodne objave
PoezijaSi res svoboda?
Zjutraj obljubimo zvestobo zaslonu, Še preden skozi okno užijemo svetlobo, Prvi glas dneva ni nikoli naš, Nekdo nam ga tiho polaga v dlan. D…
PoezijaVrt pozabljenih bogov
Ko pade večer čez marmorne vrtove, In luna prebudi pozlačeni mah, Se vrtnice sklonijo k praznim vodnjakom, Na njihovih listih se rojeva zvez…
PoezijaMoj najlepši spomin
Noč je legla čez mesto, In veter odpira svet, Nekje pod nama gorijo še ceste, Ki vodijo v tvoje srce. Ti stojiš pri vratih, Z jutrom v očeh,…
Komentarji (1)
Prijavite se za komentiranje
Prijava- NNan·
"...ko v mojo bližino prihajaš s svojo notranjostjo se izdajaš." ..... Kdo bi vedel, ali jaz odsevam tebe ali ti mene, en te ljubi, drugi sovraži, tretji te niti ne opazi.